Na ne preveč vabljivo jutro, saj je bilo megleno in hladno, smo se odpeljali proti kraju Lukovica proti naselju Gradišče. Tudi tam se je vlekla siva megla nad jezerom, a upali smo, da ko se povzpnemo na Gradiški grič, nas bo pozdravilo sonce. Toda priti smo morali prav do cerkve sv. Marjete z dvema zvonikoma, obdano s pokopališčem, da smo šele vedeli, kje smo. Gradiški grič je znan po najdbah iz prazgodovine.
Pričakovali smo razglede na Gradiško jezero, na okolico Lukovice in okoliške vasi, a sonce se ni ni ni hotelo izviti iz meglenega pokrova.
Nadaljevali smo proti Gradiškemu jezeru, kjer so se megle toliko dvignile, da smo ob pogledu na jezersko gladino dobili občutek velikosti jezera. Za nameček je vlekel še hladen in vlažen jesenski veter; tako da smo zelo hitro zapustili visok nasip in se spustili ob jezero.
Gradiško jezero je mokri zadrževalnik, zgrajen leta 2001, z namenom zmanjšati poplavno ogroženost vasi in tudi nove avtoceste med Lukovico in Trojanami. Ime so jezeru izbrali učenci Osnovne šole Brdo pri Lukovici.
Okoli jezera je urejena 4200 m dolga makadamska cesta, ki je namenjena lastnikom gozdov in različnim rekreativcem ( sprehajalcem, pohodnikom in tekačem, pa tudi ribičem). S te ceste se odcepi tudi Rokovnjaška pot proti kraju Vinje in naprej na Limbarsko goro.
Mi smo izbrali smer urinega kazalca za pohod in z veseljem opazovali dva laboda, ki sta mirno lebdela na vodi, od časa do časa pa drsela kot dve ladjici. V daljavi se je v zrak pognala velika riba za žuželko in razpenila vodo v bele kroge.
Da pa je tu nekoč že bilo jezero, krožita kar dve legendi, ki govorita o gradu Rožek in gradiškem gradu, a je voda odtekla zaradi kanala, ki sta ga dala skopati grajska gospoda.
Množica drevja, ki obrašča obalo jezera in se nadaljuje v gozdove, daje vedeti, da se gibljemo v neokrnjeni naravi, ki se pripravlja na jesen. Nekatera listnata drevesa se že bohotijo z zlatorumenimi listi, ki jih bo prej ko slej močnejši veter sklatil na tla.
Ker smo to jesen imeli malo možnosti druženja, smo si popestrili hojo s prijetnim klepetom.
A nagrada je prišla prav na koncu. Ko smo se vračali proti izhodišču, so se nadležne meglice razkadile, posijalo je prijetno toplo sonce. Na visokem nasipu smo obstali in se zazrli na prehojeno pot, jezersko gladino in v daljavo na razvaline gradu Rožek. Sladak zaključek in nagrada za vztrajnost.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Jože Školc, Elica Brelih
