Tik pred koncem še zadnji skupinski posnetek, ko se nam je za trenutek celo pokazalo sonce.

Ker je bila tokratna vremenska napoved slaba, je sledila sprememba našega pohoda in sicer v Zasavje, kjer naj ne bi bilo dežja, naš cilj je bil Šmohor nad Laškim.

Pohod smo pričeli v Libojah. Ker je kljub napovedi nekoliko deževalo, smo se opremili eni z dežniki, drugi s pelerinami ter se počasi odpravili našemu cilju naproti. Pot nas je vodila čez travnike in po gozdnih poteh. Bila je mokra, spolzka, prekrita z listjem tako, da je bila potrebna previdnost pri hoji. Bilo je kar nekaj strmine, vendar nam je čas med pogovori hitro mineval, pa tudi dež je malce ponehal.

Ko smo prispeli na Šmohor, smo bili malce razočarani, ker je bila koča zaprta, ker je oskrbnica zbolela. Privoščili smo si malico iz nahrbtnika, Marjan pa nas je presenetil z dobrim slanim pecivom, tako da nihče ni odšel lačen naprej. Ker je precej pihalo, smo se kmalu odpravili naprej do cerkve sv. Mohorja in dalje po poti Od lipe do lipe, ki so zelo mogočna drevesa. Šli smo skozi Laniško in Fižolovo dolino. Laniška se imenuje zato, ker so tu pred nekaj stoletji pridelovali lan. Fižolovo pa so imenovali prvi naseljenci Zakotnikovi, ki so hišno ime Fižolovo prinesli s seboj, le to pa se je obdržalo vse do danes.  Pot je bila na določenih mestih strma in ozka.

V nadaljevanju naše poti smo prispeli do majhnega zavetišča za živali. Videli smo pujso, ki je stara devet let, poleg nje je še ena pujsa, ki pomoli taco lastnici za priboljške, menda kar pasje.  Očitno so kar dobri. Tu je našlo svoj dom tudi nekaj konjev in seveda pes čuvaj. Pot smo nadaljevali proti našemu avtobusu. Proti  koncu  pohoda je posijal še sonček, a le za zelo kratek čas.

Res je malo deževalo, toda  bili smo  veseli, da  sta se vodnik Roman in organizatorka Metka  odločila, da nas povabita na zanimiv pohod,  saj tudi druženje nekaj velja.

Zapisala: Cvetka

Slike: Andrej

Film: Stane