Ker je bila tokratna vremenska napoved slaba, je sledila sprememba našega pohoda in sicer v Zasavje, kjer naj ne bi bilo dežja, naš cilj je bil Šmohor nad Laškim.
Pohod smo pričeli v Libojah. Ker je kljub napovedi nekoliko deževalo, smo se opremili eni z dežniki, drugi s pelerinami ter se počasi odpravili našemu cilju naproti. Pot nas je vodila čez travnike in po gozdnih poteh. Bila je mokra, spolzka, prekrita z listjem tako, da je bila potrebna previdnost pri hoji. Bilo je kar nekaj strmine, vendar nam je čas med pogovori hitro mineval, pa tudi dež je malce ponehal.
Ko smo prispeli na Šmohor, smo bili malce razočarani, ker je bila koča zaprta, ker je oskrbnica zbolela. Privoščili smo si malico iz nahrbtnika, Marjan pa nas je presenetil z dobrim slanim pecivom, tako da nihče ni odšel lačen naprej. Ker je precej pihalo, smo se kmalu odpravili naprej do cerkve sv. Mohorja in dalje po poti Od lipe do lipe, ki so zelo mogočna drevesa. Šli smo skozi Laniško in Fižolovo dolino. Laniška se imenuje zato, ker so tu pred nekaj stoletji pridelovali lan. Fižolovo pa so imenovali prvi naseljenci Zakotnikovi, ki so hišno ime Fižolovo prinesli s seboj, le to pa se je obdržalo vse do danes. Pot je bila na določenih mestih strma in ozka.
V nadaljevanju naše poti smo prispeli do majhnega zavetišča za živali. Videli smo pujso, ki je stara devet let, poleg nje je še ena pujsa, ki pomoli taco lastnici za priboljške, menda kar pasje. Očitno so kar dobri. Tu je našlo svoj dom tudi nekaj konjev in seveda pes čuvaj. Pot smo nadaljevali proti našemu avtobusu. Proti koncu pohoda je posijal še sonček, a le za zelo kratek čas.
Res je malo deževalo, toda bili smo veseli, da sta se vodnik Roman in organizatorka Metka odločila, da nas povabita na zanimiv pohod, saj tudi druženje nekaj velja.
Zapisala: Cvetka
Slike: Andrej
Film: Stane
- Že na samem začetku poti iz Liboj proti Šmohorju, smo morali poleg pohodnih palic aktivirati tudi dežnike ali pa si nadeti pelerine.
- Tudi deževen začetek pohoda nas ni motil, da se na pot, na katero nas je popeljal vodnik Roman, ne bi podali dobre volje.
- V poti skozi gozd so nas očarale čudovite barve, ki jih ustvari narava v tem jesenskem času.
- Kmalu smo že lahko pospravili dežnike in se v celoti prepustili hoji skozi gozd …
- … in pot nadaljevali po stezi, ki se je vila sredi obsežnih travnikov.
- Usmerjevalne table so nas opozorile, da nismo več daleč do šmohorskih lip, ki so prepoznavna veduta Šmohorja.
- Domu na Šmohorju, ki stoji na 784 metrih nadmorske višine, nas je žal pričakal z zaprtimi vrati, zato smo si malico privoščili iz naših nahrbtnikov.
- Še skupinski posnetek pred planinskim domom …
- … in že smo svojo pot nadaljevali proti bližnji cerkvici sv. Mohorja.
- Ob več kot 400 let stari lipi, ki stoji tik ob cerkvi smo naredili še eno skupinsko fotografijo. Z vrha se ponujajo lepi razgledi na Posavsko hribovje, dolino Savinje, na Malič, Kum in druge okoliške vrhove.
- Na poti v dolino smo se ustavili še pri domačinu na osamljeni domačiji v naselju Debro in pri prijazni lastnici posestva, ki skrbi za zapuščene živali, med katerimi sta bila zanimiva predvsem dva pujsa.
- Tik pred koncem še zadnji skupinski posnetek, ko se nam je za trenutek celo pokazalo sonce.















